Vse poti vodijo...

Vse poti vodijo v Rim. No, moje na Šrilanko. Prevzela me je ob prvem obisku in me spet očarala po 13 mesecih ponovnega obiska. Odkritje novih kotičkov raja, spoznati nove ljudi in okušati nove jedi. Tukaj tudi nekaj dežnih kapelj ne povzroči slabe volje. Celo vreme je po principu pride in mine. In, ko med hitenjem pobiranja brisače in revije, dežne kaplje polzijo po meni, čutim umirjenost. Le kako je nebi, ko me obkroža takšen mir. 

 Ko je letalo pristalo, me je ponovno prevzel občutek navdušenja. Včasih sem, kot majhen otrok navdušena dan vsem. Nestrpno pričakujem nova doživetja, nove stvari. Veselim se. Ni me strah stopiti na nov vagon življenja, ki me gor in dol vozi, včasih celo rikverc. A, to pomaga v življenju. Ne moreš ničesar doseči, če si preprosto ne upaš. Ne govorim o nespametnih najstniških izkušnjah iz radovednosti. Te me nikoli niso mikale. Preprosto neumne so mi. »Če pa delajo-imajo to vsi,« odgovor moje mame je bil vedno: »Ti nisi vsi, ti si moja Sara!«

 In hvala bogu, da sem bila tako vzgojena. Ne vem kdo si je v glavo vcepil, da moramo biti vsi po enem in istem kopitu. Brezvezno in dolgočasno, ko smo pa unikatni, vsak zase posebej. 

Lep modni pozdrav & ne pozabite- Every day is a fashion day!

Sara